Vedno se najde kdo, ki nasede: kako je Italijan turiste pretental z lažnim amfiteatrom

Na TripAdvisorju je objavljenih osem ocen amfiteatra v bližini Arcugnana v severnoitalijanski deželi Benečiji in prav vse so polne hvale in imajo pet zvezdic. "Očarljiv kraj," piše v eni od ocen.

"Svet zunaj prostora in časa," je bil navdušen drug obiskovalec. "Vsekakor eden najboljših krajev, kar sem jih kdaj obiskal," piše tretji.

"Edinstven na svetu," je zapisal še en obiskovalec. In ta je imel prav, saj je bilo gledališče, ki ga je obiskal, res edinstveno. Ni bilo grško, kot so ga predstavljali, niti rimsko.

"Prijazni oskrbnik", ki ga je neki obiskovalec opisal kot "nekakšnega zgodovinarja in odličnega pripovedovalca", je namreč ta amfiteater zgradil kar sam. Nedavno je bil po desetletnem sodnem procesu obsojen in mora v zapor zaradi ponarejanja umetniških del, nedovoljenih gradbenih posegov in uničevanja zaščitene krajine.

Primer je pretresel Italijo, državo, ki ima ogromno območij Unescove svetovne dediščine, med njimi veliko pravih grških in rimskih gledališč, od Sirakuz in Pompejev.

Franco Malosso, lastnik in graditelj skoraj 5.000 kvadratnih metrov velikega "antičnega" najdišča, je obiskovalcem za ogled zaračunaval do 40 evrov. Trdil je, da ga je odkril sam, v resnici pa ga je zgradil povsem na novo.

Na slikovitem pobočju je s pomočjo lokalnega gradbenega podjetja zgradil sedišča in stopnice, ki jih je, kot izhaja iz dokazov, predstavljenih na sodišču, umetno postaral. Nato je okoli majhnega "jezera", ki ga je prav tako izkopal sam, postavil še nekaj betonskih stebrov in mavčnih kipov.

Tradicionalne stopničaste tribune, za katere je trdil, da so jih pred več kot 2.000 leti ročno zgradili stari Grki, so v resnici zgradili s stroji zgradili gradbinci 21. stoletja. Uporabili so sveže izkopan kamen iz Apulije in cement, podporni zid pa je bil na vrhu obložen s polistirenom, izhaja iz sodnih dokumentov, ki jih je pridobil CNN.

"Že sama zamisel je nora," je za CNN dejal arheolog Darius Arya, direktor projekta Ancient Rome Live, ki je Malossov načrt označil za zlobnega in grozljivega.

Kot izhaja iz dokazov, predstavljenih na sodišču, naj bi Malosso na prizorišču prirejal koncerte in predstave. Objekt je imel kar tri imena: Anfiteatro Berico, Anfiteatro Marittimo Berico in Anfiteatro Porta degli Angeli. Po navedbah tožilstva je imel Malosso tudi vodene oglede.

Več kot dovolj opozorilnih znakov

Za vsakogar z vsaj osnovnim poznavanjem antične zgodovine pa je bilo opozorilnih znakov več kot dovolj. Malossova zgradba je bila pahljačasto oblikovano gledališče, ne amfiteater, ki je ovalne oblike. Prav tako ni stala ob morju, kot nakazuje beseda "Marittimo" – Arcugnano je od obale oddaljen približno 80 kilometrov. Na tem mestu tudi ni bilo antičnih "Angelskih vrat" (Porta degli Angeli). Prav tako objekt ni mogel biti grški: medtem ko je severna Italija polna rimskih ostankov, so stari Grki kolonije ustanavljali precej južneje.

A obiskovalcev, ki so se navduševali nad betonskimi stebri in mavčnimi kipi, to očitno ni motilo.

Prav tako očitno niso opazili, da je Malosso – ki je uporabljal tudi ime Von Rosenfranz – tam, kjer bi moral stati oder, izkopal fotogeničen bazen z vodo.

"Zakaj je bil tam bazen z vodo? Saj niso uprizarjali predstav na vodi," je dejal Arya. "Vse skupaj je kot nekakšna arhitekturna kaprica – nekaj preprosto ni bilo prav."

Med vsemi kriminalci imajo ponarejevalci največ talenta

Lažno gledališče na pobočju, poraslem z zaščitenim gozdom, zunaj mesteca Arcugnano, dobrih pet kilometrov južno od Vicenze, so odkrili lokalni organi pregona, ki so primer oktobra 2016 nemudoma predali pristojnemu zavodu za varstvo kulturne dediščine.

Ogled kraja sta opravila predstavnik lokalnega zavoda za varstvo kulturne dediščine in policisti posebne enote karabinjerjev za varstvo umetnostne dediščine (Nucleo Tutela Patrimonio Artistico – TPC), ki jo v angleščini zaradi preiskovanja tatvin umetnin in ponaredkov imenujejo tudi "art squad" oziroma enota za umetnine.

Da je gledališče ponaredek, je bilo tako očitno, da so ogled končali v enem samem dnevu, je za CNN povedal podpolkovnik Giuseppe Marseglia, poveljnik enote TPC v Monzi. Poskus ponarejanja je označil za "naravnost nespodobnega".

"Med vsemi kriminalci imajo ponarejevalci največ talenta, saj so sposobni ustvarjati umetniška dela," je dejal. "Potem pa so tu še prevaranti … Do [Malossa] ne čutim nobenega spoštovanja. Če bi mu rekel ponarejevalec, bi s tem užalil ponarejevalce."

Marseglia je povedal, da v 25 letih dela v policiji še nikoli ni videl niti slišal, da bi kdo ponaredil celotno arheološko najdišče.

"Naj bo videti staro"

Gledališče je bilo zgrajeno na zemljišču na območju gričev Berici, ki je pod Unescovo zaščito. Malosso – ki je trdil, da je zakoniti zastopnik lastnika zemljišča, podjetja s sedežem na Britanskih Deviških otokih – je po navedbah iz sodnih dokumentov sprva zaprosil za gradbeno dovoljenje za gradnjo garaže. Namesto tega je najel lokalne gradbenike, da so zgradili gledališče, in jim naročil, naj poskrbijo, "da bo videti staro", je na sodišču pričal eden od njih.

Po navedbah tožilstva je obiskovalcem pripovedoval, da je gledališče odkril po zemeljskem plazu, javnosti pa ga je začel oglaševati leta 2014. Med drugim je pisal županu Arcugnana in mu pojasnjeval, kako donosen bi lahko bil ta kraj. Obiskovalcem z vstopnicami so zatrjevali, da so kraj obiskali Julij Cezar, Kleopatra in Julija Capulet, izmišljeni lik iz dela Williama Shakespeara.

Da bi bilo mogoče gledališče odkriti na način, kot je trdil Malosso, je malo verjetno, pravi Mauro Puddu, arheolog, specializiran za rimsko obdobje, in raziskovalec na Univerzi v Sieni. Po njegovih besedah bi pri običajnem tempu arheoloških izkopavanj v okviru skrbno načrtovanih in nadzorovanih del lahko na leto odkrili največ eno vrsto sedežev.

"Ne moreš kar izkopavati starin na svojem dvorišču," je dodal Arya. "Najdbo moraš prijaviti, nato jo pristojni raziščejo in opravijo izkopavanja. To je grozljivo."

Obiskovalcem od drugod so po poročanju lokalnih medijev zaračunavali 12 evrov, medtem ko so domačine od obiska odvračali z vstopnino v višini 40 evrov. Na voljo naj bi bili tudi zasebni skupinski ogledi, za katere so za 45 minut zaračunavali 600 evrov. Marseglia je dejal, da so plačilo predstavljali kot "minimalni prispevek za vzdrževanje območja". Ni znano, koliko ljudi je nasedlo prevari, vendar so pristojne oblasti o najdišču obvestili šele leta 2016, dve leti po odprtju.

"Očitno se vedno najde kdo, ki nasede, a če je nekaj javno oglaševano, ljudje pač domnevajo, da gre za pravo stvar," je dejal Arya.

"Občudovanje" ponaredkov

Zakaj se je Malosso sploh lotil tega podviga, ostaja skrivnost, so za CNN povedali strokovnjaki. Že za začetek očitno ni dobro opravil domače naloge. Stari Grki namreč nikoli niso kolonizirali območij tako daleč na severu, kot je Vicenza, je dejal Marseglia in celotno zgodbo označil za "noro".

Tudi Aryi ni bilo jasno, kaj je Malosso sploh želel doseči. "Takoj vidiš, da je ponaredek," je dejal. Na eni od fotografij, objavljenih na Facebook strani najdišča, je mogoče videti očitno betonski steber, ob njem pa precej sodobno skulpturo moškega, za katero se je izkazalo, da je izdelana iz mavca.

"Stebri so očitno sodobni," je dejal Peter Matthaes, direktor milanskega Muzeja umetnosti in znanosti (Museo di Arte e Scienza), ki se deloma posveča tudi umetnosti ponarejanja.

Matthaes meni, da je obiskovalce morda prepričala Malossova pripovedovalska spretnost. "Iz nekaterih komentarjev na spletu je razvidno, da je obiskovalce spremljal pripovedovalec, ki je ogled spremenil v doživetje. Kolikokrat se znajdemo v takšnem položaju? Kolikokrat nam pripovedujejo zgodbo – v oglasih, politiki ali medijih – in nas skušajo prepričati, kaj je 'resnica', čeprav je resnica v resnici drugačna?"

Malossovo gledališče oziroma amfiteater še zdaleč ni prvi ponaredek, ki je pritegnil pozornost javnosti, pravi Puddu. Kot najslavnejši ponaredek, povezan z antično zgodovino, izpostavlja Konstantinovo darovnico iz časa renesanse – ponarejen rimski cesarski odlok, po katerem naj bi cesar svojo oblast prenesel na papeža.

Rimski Muzej rešene umetnosti (Museo di Arte Salvata), ki domuje v antičnem rimskem kopališču, razstavlja tako ukradene kot ponarejene antične umetnine, medtem ko je v Matthaesovem Muzeju umetnosti in znanosti ponarejanju arheoloških predmetov in umetnin namenjeno celo nadstropje.

Marseglia je povedal, da se je ponarejanje antičnih predmetov začelo že v renesansi. Danes bi bil po njegovih besedah ponaredek rimskega medaljona iz 15. stoletja vreden več kot pravi rimski predmet.

"To je izjemno obsežna tema," je dejal Puddu. "Razumem, zakaj so arheologi zgroženi, hkrati pa razumem, zakaj lahko do dobrega ponaredka čutiš tudi nekakšno nejevoljno občudovanje."

"Ponaredki so del človeške civilizacije – ves čas skušamo drug drugega pretentati," je dejal. "Tudi temeljni deli človeške kulture, kot sta Odiseja in Iliada, temeljita na prevari – na iluziji, potegavščini."

Malossu so odredili, da mora gledališče porušiti, čeprav za zdaj še ni jasno, kakšna bo njegova končna usoda. Arya je opozoril, da bo rušenje drago. "Nerad bi videl, da bi denar davkoplačevalcev porabili za odstranjevanje česa takega," je dodal.

Župan Arcugnana je pred kratkim za časnik La Repubblica povedal, da za rušenje ne namerava porabiti javnega denarja. Na prošnjo CNN za intervju se ni odzval. Prav tako se ni odzval odvetnik, ki je Malossa zastopal v postopku pred vrhovnim sodiščem, njegov odvetnik s prvotnega sojenja pa zadeve ni želel komentirati.